welingiton park

tagged: electra  i know it sucks,

sol po naravi nikoli ni bila samotarka - vedno je uživala v družbi drugih ljudi, zato je rada izkoristila redke urice brez treninga kot čas za sprehod po mestu. pojhajkovala je po enem parku, pa po drugem, obiskala nekaj kavarn ter še zadnjič uživala, preden naj bi jo spet odpravili pobijat. bog ve, če se bo tokrat vrnila živa.

zavdihnila je - nerada je premišljevala o tem, raje se je le smehljala ter se pretvarjala, da je vse popolno. pa ni bilo. ta dan je svoj napad depresije že prestala - in sicer na treningu, kjer so se začeli bati, da se bo spozabila in kar namesto v lutko vrgla nož v koga drugega, ali pa naperila puščico drugam od tarče. vsi so jo gledali, kot bi bila padla s tujega planeta. ni ji bilo všeč, po pravici povedalo. zato se je izmuznila ven ter premišljevala o tistih ljudeh, ki so ji nekoč stali ob strani in o ljudeh, ki ji zdaj stojijo ob strani. prvo ji je na pamet padla prijateljica iz otroštva, kako ji je že bilo ime? raven? rella? vedela je, da je nekaj na r, toda ni se več spominjala. potem je pomsilila na electro, dekle, pravzaprav zmagovalko negdanjih iger, s katero sta se zbližali, ko je electra potovala. od takrat sta si na veliko dopisovali - svitki papirja so ležali na pisalni mizi, zloženi v reden kup, umazani in spacani od umazanih prstov in solz. ko je imela najhujše napade depresije - ki so včasih trajali celo cel dan - ji je electra vedno stala ob strani ter ji pomagala, da se je spet postavila na noge.

sol je potonila v spomine na svetlolaso dekle ter nepremišljeno stopala naprej, nato pa je začutila oviro pred seboj ter se zaletela v nekoga. "hm, oprostite," je zamrmrala in namenila bežen pogled osebi, v katero se je zaletela, nato pa ga takoj umaknila - toda samodejno se je vrnil k osebi, kateri se z obraza ni moralo razbrati ničesar. sol pa jo je le prepoznala. "electra?"