KazaloLatest imagesIščiRegistriraj sePrijava

 

 WESTO, alcott

Go down 
AvtorSporočilo
alcott westo
tribute
tribute
alcott westo


Male group : tribut
hometown : district 12
face claim : logan lerman

WESTO, alcott Empty
ObjavljaNaslov sporočila: WESTO, alcott   WESTO, alcott EmptyTor Avg 13, 2013 12:23 pm

alcott westo

BE BRAVE. TAKE THE RISKS.


AGE
23

SEXUALITY
hetero

MEMBERGROUP
tributs

HOMEPLACE
district 12



>rojen sem bil na nek deževen septemberski dan v dvanajstem, najrevnejšem okrožju. živeli smo od majhnega zaslužka mojega očeta ki je delal kot pek. mama je bila brezposelna, ob strani pa ji je vedno stala moja petletna mlajša sestra allonia. veljal sem za glavo družine v času ko očeta ni bilo doma. večkrat je hrano - torej vse kar je spekel - nesel v rudnik. trajalo je lep čas da se je čez nekaj dni vrnil nazaj domov. mama je naju s sestro oskrbovala z vodo iz bližnje reke ki jo je morala vsakič znova dobro prekuhati. živeli smo v neki stari koči, za katero še zdaj nerad rečem, da je kakšno zasilno domovanje. kot da bi bili nomadi v prazgodovini. vendar še toliko hrane kot so imeli oni, nismo imeli, kar vam lahko da vedeti da smo bili še kako revni. obiskoval sem šolo, ki pa je seveda mesečno pobirala denar za malico, kosilo itd., kar je mojo družino še toliko bolj obubožalo. komaj smo shajali, oče in mama sta že razmišljala da bi dala mojo sestro in mene posvojiti. vsekakor je bila to grozna novica ki pa se na srečo ni uresničila.

pri mojih najstniških letih sem vedno nestrpno čakal v okrožju in gledal kako so ljudje iz kapitola stali na velikem odru in izžrebali fanta ali punco od neke do neke določene starosti. bilo je strašljivo, seveda pa na srečo s sestro nisva bila nikoli izbrana. vse do mojega osemnajstega leta. čakal sem v zadnji vrsti in stal ob moji družini. gledal sem predse, si zamišljeval kaj bi bilo če bi bil tokrat izbran jaz. namreč sem imel močen občutek da bom zaslišal svoje ime. in sem tudi ga. ozrl sem se k družini in pogledal množico pred mano ki je buljila vame kot da bi padel iz drugega planeta. kot kip sem stal pred vsemi in se s težkimi koraki ki jih je oteževal strah odpravil tja, da sem si segel v roko s sotekmovalko in osebo ki je zaklicala moje ime. poslovitev od družine je bila ganljiva. ostajal sem miren, kot vedno, tih, kot vedno - dokler nisem stopil v prostore kjer smo vadili. sotekmovalcem je zloba kar sijala skozi oči. vedel sem da bom že na samem začetku mrtev. in občutek je bil naravnost grozen. postal sem resen, hladno sem pogledal dekle iz dvanajstega okrožja in se odpravil k predelu za metanje nožev.<

''ne pusti se!'' mu je mentor znova in znova govoril. alcott ga je le obupno gledal in se bal realnosti. ''zagrabi nož in ga zarij osebi v telo če nočeš umreti ti! tukaj se ne gre, kdo se bo koga usmilil.., ali kdo bo koga prvi zabodel ali ubil na kakršenkoli način. tukaj gre da zmagaš.'' besede so mu odmevale v glavi. kot da bi bil sanjah. nekajkrat si je pomel oči, zagrabil noč in ga z vso silo vrgel v lutko pred njim. zenice v očeh so se mu razširile, kasneje spet zožale. z vso silo je v lutkino glavo vrgel še drugi nož, mentor pa ga je zadovoljno pogledal. ''in ti praviš, da ti ubijanje ne gre od rok, kaj? sarkastično je privzdignil obe obrvi, westo pa se je zagledal v tla in zmajal z glavo, pobral nov nož, ta pa je pristal v lutkinem trebuhu.

>tako živo se spomnem, kako sem se pripravljal. ugotovil sem, da mi gre najbolje od rok metanje nožev - torej sem morla najti nahrbtnik z nožem, ko sem bil v areni. in sem tudi ga. takoj sem stekel v predel z gozdom in izginil med drevesi. tekel sem in tekel, nisem se ustavil. dekle iz enakega, torej 12 okrožja, je teklo za mano, nekoliko počasneje. vedel sem da nama bo skupaj uspelo. zabredla sva globoko v gozd in se skrivala pod krošnjo ogromnega hrasta ki nama je dajal zatočišče pred nevihtami in sploh odlično skrivališče pred drugimi tributi. naymira, kakor je bilo dekletu ime, se je odpravila na lov. iskati je šla večji obrok, kasneje bi mi požvižgala, jaz bi stekel k njej in..<

nobenega žvižganja, minevale so sekunde, minute, ure, dnevi. dekleta ni bilo nazaj. sredi arene sta postala že nekakšna ljubimca, za kar se ne bi čudili da jo je že prvi dan odšel iskati. našel jo je šele čez en dan. na kraju kjer se je moral prejšnjo noč zanetiti požar, je ležala negibna. preveril je, če ji bije srce, ali če diha. bilo je konec. zazrl se je vanjo, jo položil ob neko drevo in jo nekoliko skril pred vsemi. obdal jo je z listjem, nanjo položil njen lok in se sam odpravil naprej. vendar ni bil tisti stari, miren in ljubeč alcott. gledal je hladnokrvno, kakor je kasneje ubil enega izmed tributov. in zaslišal je odmevajoč se glas. ''konec! konec je! ostani na kraju kjer si!'' ozrl se je po nebu, kakor bi že tisto klicali in zagledal znano osebo ki je vodila igre lakote, da so bili z igrami na gladkem. na tla je odvrgel nož in se zadihan sesedel. po licu mu je spolzela solza. zakaj je moralo dekle umreti zadnji dan? zakaj nista umrla skupaj? vendar ne, čustev več ni kazal. njena smrt ga je psihično izmučila, kar je odbilo tisto staro uro za alcotta. postal je novi alcott. resnejši, mogočnejši in bolj.. kako bi se izrazili? zloben.




POTATO. 14. 4 YEARS. PM.


Nazaj na vrh Go down
 
WESTO, alcott
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
sweet nightmares :: wash the poison from off my skin :: 
we found a way to escape the day
 :: 
accpeted
-
Pojdi na: