it's not going to end very well

stala je v blatu ki ji je segalo tam nekje do vrha gležnjev, ter ji povsem premočilo obrabljene in vsaj za eno številko premajhne cokle, v katerih so jo noge večino časa prav peklensko bolele. roke je imela tesno sklenjene na prsih, glavo pa je obrnila nekoliko proti tlom, tako da ji debele dežne kaplje ki so že kakšno uro nenehoma padale z neba, niso tekle v oči ter motile njenega razgleda na barako zgrajeno iz že nekoliko strohnjenega lesa. edin znak, da so v njej živeli ljudje, je bilo mokro perilo, ki je viselo na vrvi napeljani med dvema drevesoma tik poleg nje. ta malenkost pa je bil tudi natanko tisti razlog, zaradi katerega je zdaj nepremično stala na dežju in napeto opazovala zatemnjena okna. če bi bil kdo doma, bi nedvomno snel perilo in ga odnesel na suho. globoko je zavzdihnila in rahlo stresla z glavo pri čemer je z njenih las odletelo nekaj dežnih kapljic. kaj za vraga je počela? je resnično razmišljala o tem, da bi šla noter in poiskala nekaj hrane? no, če so hrano seveda sploh imeli. baraka je bila videti ubožna, kdorkoli je že živel v njej je bil po vsej verjetnosti še bolj reven kot njena mačeha ter oče. pogoltnila je slino ter neodločno stopila nekaj korakov nazaj. želodec jo je bolel, sililo jo je na bruhanje in noge ter roke so se ji tresle od mraza in lakote. jedla ni že vsaj dva dni in počutila se je tako zelo šibko... nujno je morala poiskati nekaj hrane. zavzdihnila je, nato pa z naraščujočim občutkom krivde v prsih, stopila proti leseni baraki in rahlo je pokljukala. vhodna vrata so se pred njo odprla in razkrila dolg temen hodnik. naprej je stopila s previdnimi opreznimi koraki - pazila je, da ne bi povzročila niti šuma, in medtem oprezala za kakršnim koli zvokom, ki bi sporočal da ni sama. slišala je le tišino in razbijanje svojega srca. hiša je bila dokaj majhna, zato ni potrebovala prav dolgo da je našla ubožno kuhinjo, v kateri je bila edina užitna stvar majhen hlebec črnega kruha. nekaj časa je neodločno stala in strmela v temno rjavo skorjo, v njej pa je potekal boj med vestjo in potrebo po hrani. zmagala je slednja. z roko je previdno prijela hlebec ter ga stisnila tesno k svojemu premočenemu telesu. nato se je obrnila, trenutek za tem pa šokirano stopila nekaj korakov nazaj. kakšne tri metre proč je stal fant in jo nepremično gledal.