aberdour, yannick eoghan

Njegova starša sta za igre živela. Oče je bil mentor, mati stilistka. Spoznala sta se pred dvaindvajsetimi leti, ko sta tako mimogrede v roke dobila ista pripadnika prvega okrožja; kmalu po odlični zmagi sta se zaročila. Še preden se je Yannick rodil, je bilo jasno, čemu bo njegovo življenje namenjeno. Tukaj ni bilo izbire, ni bilo vesoljne pravice – izoblikovan bo v absolutnega zmagovalca. Uriti sta ga pričela, čim je bil dovolj star, da je koncept urjenja razumel in ko je bil star deset, sta se oba predčasno upokojila, da sta sinu posvetila ves svoj čas. V premožni palači, ki jo je imenoval dom, je bilo od šestintridesetih soban kar deset preurejenih v prostore za urjenje. Pet let konstantnega drila, kakor da je to edino, kar še obstaja, preden je bil tedaj petnajstletni Yannick na milost in nemilost vržen v areno smrti. »O mojem sinu se bo govorilo še desetletja,« je v enem izmed zgodnjih intervjujev zatrdila gospa Aberdour, ki je z možem – tisto leto domnevno zadnjič – prevzela delo za mentorstvo in videz prvega okrožja. Imela je prav; bil je najmlajši med vsemi udeleženci in spretno je pometel s sodrgo, med katero je pristal. Sočutja preprosto ni imel privzgojenega in tisoči pogledov, ki so ga spremljali iz varnih zavetij svojih domov, so se o tem lahko vsakič znova prepričali. Ni deloval kot nasilen fant, pravzaprav je deloval kot absolutni poraženec. Z nobenim od tekmovalcev ni sodeloval, z nobenim od tekmovalcev se ni pogovarjal. Prijateljstev ni sklepal, zavezništev prav tako ne – saj ne bi imelo smisla, kajne, glede na to, da na koncu koncev prav vsak želi svojega zaveznika mrtvega? Odlična strategija, delo njegovega očeta. Aberdourja sta mu menda večno govorila: »Manj, kot boš z njimi v stiku, lažje boš opravil svoje delo.« In tega se je učeno in pridno držal – pa saj navsezadnje na sklepanje novih prijateljstev ni bil navajen že samo zaradi vzgoje, ki ga je zaklenila med razkošne stene njihove velike palače in mu prav nikdar ni dala možnosti za normalno življenje. Pa ne, da se fant pritožuje. Za razliko od velike večine so bile namreč te igre njegove večne sanje in njegova velika strast in dejstvo, da se sme znova vrniti na bojno polje, ga navdušuje; ali vsaj toliko je bilo razbrati iz tistih redkih osebnih izjav, ki jih je fant blagovolil iztisniti med novinarje. Njegova starša, ki se letos več ne bosta spravljala k oskrbi prvega okrožja, sta doma znova prevzela pobudo za večen trening. Yannick, ki je precej nekomunikativen fant, sicer o svojih strategijah, taktikah, željah, idejah in strahovih ne govori, je pa namesto njega zelo jezična gospa Aberdour, ki je marsikateremu časopisu izdala eno samo: da se bo njen dečko znova vrnil iz arene, neporažen, kakor ga je bilo mogoče videti neporaženega pred štirimi leti. »Fant je bolj žilav, kot se zdi, veliko pametnejši, kot bi bilo od njega pričakovati in vsekakor je sposoben svoje tekmece uničiti s premikom mezinca.« Prvo okrožje – in novinarji Blast-a z njim – se veselimo novih iger in vsekakor držimo pesti za Yannicka Aberdourja, mladiča, ki nas bo prav gotovo tudi tokrat navdušil.