ELY, julianna

Še vedno se spominjam  tistega trenutka, ko sem bila izbrana za največjo nočno moro, kar sem jih kdajkoli poznala.  Postala sem članica Iger lakot, ne tako dolgo nazaj, od tega je namreč komaj pet let. Takrat sem bila le svetlolaso osemnajst - letno dekle, ki se je rado podilo po številnih sadovnjakih in hrepeneče zrla v sočne sadeže. Življenje je bilo kruto že takrat, ampak nikakor se ni moglo primerjati z grozo, ki sem jo doživela takoj zatem. Bila sem le še eno dekle, s katero se je Kapitol kruto poigral, ampak že od začetka sem od drugih nekako izstopala. Namreč, v mojem okrožju je večina ljudi temnopoltih, jaz sem le ena izmed redkih izjem, ki so tako snežno bele svetle polti. Kljub temu da moje življenje ni bilo z rožicami postlano, sem bila dekle polno energije, glasno, zabavno, z veliko humorja. Ne morem  vam povedati kolikokrat sem prekršila pravila in ukradla nekaj sadežev iz tistih dreves v sadovnjaku, ampak nekako se mi je vedno posrečilo se izmuzniti z mojo zvitostjo, iznajdljivostjo in inteligenco.

Bila sem dekle, ki je že kot malo dekletce pritegnilo poglede daleč naokoli in nekako so me že v začetku iger imeli za krhko dekletce, ki bo kmalu podleglo krutosti boja. Za njih nisem imela možnosti zmage, sponzorjev sem imela namreč zelo malo. Ampak skozi potek igre se je izkazalo, da nisem  tako krhka kot morda izgleda na prvi pogled, ampak sem prav ognjevito dekle, ki kot tempirana bomba čaka na eksplozijo. Z iznajdljivostjo in inteligenco sem  zmagala in zmaga je bila nadvse sladka, saj sem preživela in se vrnila nazaj v moje okrožje. Spremenjena, sem svet začela gledati skozi druge oči, ne skozi oči nedolžnega dekletca, saj je tako grozo v življenju doživelo le malo ljudi.  Postala sem  trdna, pogumna, moj nedolžni humor je zamenjal sarkazem in le malo ljudem se lahko odprem. Čeprav se skrivam za nekakšno masko, pa moja karizma privablja ljudi okrog mene. Seveda svojo grenkobo skrivam za nasmehom in šalami, a v resnici ne bom nikoli pozabila groze, ki so jo mi zadali. Ljudje me še vedno vidijo kot dekle, ki je nedolžno, ampak za menoj se skriva marsikaj več.

Verjetno lahko ugotovite, da bom s svojo trmo skušala tribute pripraviti do zmage, hočem da preživijo, pa ne samo zaradi tega ker sem tako zelo tekmovalna, ampak ker nekako čutim tisto dolžnost, da jim pomagam, da se vrnejo domov k družini. Kajti ni lepšega občutka, ko končno spoznaš, da si rešen vse groze, se vržeš v objem družine in ponovno zaživiš življenje. Ampak roko na srce, nikoli ne bo tako kot je bilo poprej, igre te namreč z lahkoto popolnoma uničijo.