/ chasing visions of our futures

še se je spomnil obrazov, ki jih je tukaj srečeval pred štirimi leti. spomnil se je dekleta, ki so ga vsi poznali, ker je bila menda hčerka koga pomembnega; ime ji je bilo jullison, vsi so jo klicali jules in vsem se je veselo smehljala, prav s sleherno osebo se je spoprijateljila. celo z njim, morda na nek način. ni je maral, čeprav je nekajkrat govoril z njo. edina tekmovalka, s katero je spregovoril več kot nekaj besed, razen tiste dekline, ki je z njim predstavljala prvo okrožje. spomnil se je, kako je jules pogledala, ko.. počutila se je izdano, čeprav je storil edinole tisto, kar je moral, da je lahko zmagal. ker je moral zmagati; kakor bo zmagal tudi tokrat, nedvomno. iz razdalje štiridesetih korakov je lahko zadel v sredino tarče, če je hotel. nož je lahko vrgel iz tridesetih, pa je zadel v center, ki je meril manj kot palec krat palec. lahko je prišel blizu, lahko se je spretno prikradel in zabodel v hrbet. dovolj dobro je poznal anatomijo, da je lahko človeka ubil z enim vbodom. vedel je, katere kosti je najbolj smiselno zlomiti, kako je najbolje onesposobiti človeka, kako ga pustiti v lažnem prepričanju, kako delovati manj sposobnega, kot pravzaprav je. spomnil se je, kako zbegano je jules iz okrožja številka štiri pogledala, ko jo je potrepljal po ramenu in ji zaril nož v trebuh, ko se je obrnila. kar obstala je; potem je odprla usta in zakašljala, po obrazu ga je popljvala s krvjo, potem je obležala. ustrelil je še nekaj puščic, niti enkrat ni zgrešil. zopet bo zmagal. zopet ga bodo slavili kot boga; tokrat bolj, tokrat ga bodo še bolj poveličevali, tokrat ga bodo imeli za giganta teh iger, oboževali ga bodo. lok je odložil, nato se je odpravil proti tarči, da bi iztrgal puščice, da bi lahko začel znova. s pogledom je ujel tekmovalca na sosednji progi, ki je vadil taisto zadevo. vedel je, kdo je. jin savandis, za katerega so vsi govorili, da je nekoliko zmešan. lahka tarča; upal bi si staviti, da ga po prvi polovici več ne bo v tekmovanju. ko je fant ujel njegov pogled, mu je v pozdrav pokimal, rekel pa ni ničesar.

telovadnica je imela še vedno isti umetni vonj kot takrat pred osmimi leti, ko je v njej še zadnjič komajda napel lok in tarčo zgrešil za nekaj čevljev. tudi tisti dan mu je nadležno silil v nos in se lepil na njegovo mišičasto telo, da je le s težavo ohranil bistro glavo. videl je le tarčo nekaj deset metrov pred sabo, nepremično stoječ na gladkih tleh, z nekaj luknjami posejanimi v centru in okrog njega - vse skupaj v radiju kakšnih petih palcev. rahlo se je namrščil, ne najbolj zadovoljen z rezultatom in nato ponovno napel lok; tetiva se mu je boleče zažrla v prste, ustnice pa so se mu kljub temu privihale navzgor. če ga je bolelo, je pomenilo da pretirava - in hotel je točno to. všeč mu je bilo, kako je bila njegova roka kljub pekoči bolečini povsem stabilna, kako se njegovo telo pravzaprav sploh ni več odzivalo na takšne neprijetnosti. s še malenkost širšim nasmehom je popustil prijem in spremljal puščičin let, ki se je odsekano ustavil točno v sredini rumene pike. "super," je komaj slišno zamrmral sam sebi, nato pa se namesto naravnost obrnil desno, ne da bi se razen bežnega pogleda kako drugače zmenil za svojo puščico. se je pa zato le trenutek kasneje zazrl v moški obraz ostrih potez, pripadajoč enemu izmed tributov ki je najbrž že ves čas streljal poleg njega, pa ga - ignorantski kakor je bil - jin preprosto ni opazil. sprva mu je le vrnil pozdrav z rahlim kimanjem in se skorajda premaknil mimo njega, dokler ga ni nekaj specifičnega na njegovem obrazu pripravilo do tega, da je bolje pogledal. "yannick?" je vprašal namrščeno, ne povsem prepričan če ima prav. vsekakor je bil še veliko bolj privlačen kot pred štirimi leti, ko ga je spremljal na igrah.